Jernej Slivnik: Letos bi rad premagal 30 kilometrov

Jernej Slivnik je naš najuspešnejši alpski parasmučar. Pri dvaindvajsetih letih ima v žepu že množico odličnih rezultatov, tudi nastope na dveh Olimpijskih igrah. Novembra bo upihnil 23. svečko. Kot petletni deček je v tragični avtomobilski nesreči izgubil očeta in sestro ter med drugim utrpel tudi poškodbe glave in hrbtenjače. Od takrat je priklenjen na invalidski voziček, štiri leta po nesreči pa je našel pot nazaj do tistega, kar ga je močno veselilo tudi prej in mu dalo nov zagon v življenju - smučanja.

Jernej je tudi ambasador dobrodelnega teka Wings for Life World Run, ki po vsem svetu zbira sredstva za raziskave, s katerimi iščejo zdravilo za poškodbe hrbtenjače. Od tod slogan teka: Tečemo za tiste, ki tega ne morejo. Z Jernejem smo se ujeli in pogovarjali na obali Save Dolinke, nedaleč od njegove domače Hrušice….

Jernej, na svoji prvi parasmučarski tekmi si zmagal. Kje je bilo to?

Ja res je, bila je mladinska tekma leta 2016, imel sem 15 let. Takrat smo imeli prvič prvenstvo za mladince, na Nizozemskem, v pokriti smučarski hali. Meni ni bilo takrat še nič jasno, prvič sem šel na ogled proge, bilo nas je kar nekaj mladih smučarjev in potem sem smučal odlično in zmagal.

Si torej presenetil tudi sebe?

Vedel sem, da znam smučati, nisem pa vedel kako dober sem v primerjavi z drugimi, ker prej nisem imel nobene primerjave, tako da sem bil seveda tudi presenečen. Občutki so bili seveda dobri, so me pa takoj naslednji dan dali še na člansko tekmo, kjer pa ni bilo tako lahko, sem se pa dobro držal. Že na prvi tekmi so me tako potisnili med najboljše, kar se verjetno ne bi zgodilo, če ne bi zmagal.

Kako dolgo pred prvo tekmo si pravzaprav treniral na monoskiju?

Učil sem se kakih šest let, začel sem nekje pri devetih, res treniral pa sem le zadnje leto. Začel sem tam nekje pri devetih letih, štiri leta po nesreči.

Pa je bilo smučanje vedno tvoja prva izbira? Si kdaj pomislil, da bi te lahko zagrabilo še kaj drugega?

Jah, pred nesrečo sem bil v hokejski šoli, oče je bil tekač na smučeh, pa zelo veliko smo smučali. Nekaj od tega bi počel v vsakem primeru, ampak smučanje sem imel dejansko najraje.

Če je kriza manjša, se v red spravim sam, tako da si dopovem zakaj to počnem, da ponovno izbrskam bistvo.

Kako izgleda tvoj trening dan? Je zaradi vozička kaj drugače, kot pri klasičnih smučarjih?

Ne bi rekel, da je kaj precej drugače. Če gledaš zimski dan, ti zjutraj budilka zvoni ob 4.30 ali ob petih, potem greš na smučišče, kjer te čaka kaki dve uri intenzivnega treninga, potem greš na počitek, sledi pa moč in kondicija. Poleti je suhi trening največkrat zjutraj in popoldan, razen če si kje na ledeniku. Skratka, dva treninga na dan sta nek standard.

Kako pa treniraš kondicijo? Večina ljudi si za aerobni trening predstavlja veliko teka. Ti teči ne moreš…

Poletni dopoldanski trening ponavadi opravim v fitnesu oz. v telovadnici, drugi trening pa na stadionu s športnim vozičkom, kjer na nek način simuliram aerobni trening s tekom. Tako opravim en trening moči in en aerobni vsak dan.

Mimogrede, imate invalidi na vozičkih res zelo močne roke?

Haha, odvisno kaj počneš. Če svoj voziček kot nor potiskaš naokoli in hodiš na treninge, tekme, potem moraš nekje nadoknaditi manjko nog in to so roke. Ja, zase lahko rečem, da imam močne roke.

Tudi poleti hodiš na sneg? Treningi na ledenikih?

Ledeniki so vsako leto slabši. Vedno višje je potrebno iti. To je kar zalogaj, tako da na koncu nas poleti večina največ trenira v pokritih halah - Belgija, Nizozemska, Norveška…

In katera hala ti je najljubša?

Meni osebno v Peeru, v Belgiji.

Pa tekmovanja, se ta kaj razlikujejo od klasičnih smučarskih. Pri pravilih recimo?

Tudi ne. Pravila so pravzaprav prekopirana, tako da tudi tu ni razlik. Velja tudi za homologacije prog in postavitve. Pravila glede opreme so prav tako enaka, tudi za smuči. Mi se nanje samo drugače pripnemo. No, tekme so vseeno organizirane na nekoliko nižjem nivoju, tu ni kaj, smo pa tekmovalci vsi enako močno pri stvari.

Kakšni so pogoji za smučarje invalide v Sloveniji, za ukvarjanje s športom na najvišjem nivoju?

Hja, pogoji niso optimalni, niso pa slabi. V primerjavi s tujino so slabši. Je pa vsako leto bolje. Predvsem je za invalide velikokrat slabo poskrbljeno z infrastrukturo okoli smučarskih prog in naprav. Tu pri nas še močno šepamo za tujino.

Česa bi si torej na slovenskih smučiščih želel več oz. manj?

Vsekakor invalidskih parkirišč, ki so blizu naprav, pa kakih prilagojenih sanitarij in seveda čim manj stopnic brez alternative, ker je včasih res težko kam priti.

Koliko tekem na leto imaš in kje vse?

Od 20 do 25 nekje, skupaj svetovni in evropski pokal. Večina tekem je v Evropi, nekaj pa jih je včasih tudi na Japonskem ali v ZDA. Zaenkrat tja še nisem šel, ker je to finančno prevelik zalogaj.

Pa Olimpijske igre za športnike invalide, na kolikih si bil?

Naše igre so vedno takoj za klasičnimi zimskimi, na isti lokaciji. Do sedaj sem bil na dveh, ne vem pa, če bom zdravstveno v redu za naslednje. Lani sem namreč imel trombozo in še vedno nisem povsem v redu. Jem zdravila, ki so tako močna, da se ne smem poškodovati, bi bilo nevarno. Se pa ves čas pripravljam vsaj kondicijsko kar mi je dovoljeno. Smučarsko mi povedo junija, ali se lahko vrnem na sneg al bom še naprej “na bolniški”.

Kako vzdržuješ motivacijo? Se ob vsem skupaj pojavijo tudi trenutki, dnevi, ko si rečeš, da se ti ne da več, oz. da nimaš več prave volje, želje, veselja?

Seveda se. Če je kriza manjša, se v red spravim sam, tako da si dopovem zakaj to počnem, da ponovno izbrskam bistvo. Pač “no pain, no gain”. Če gre za večjo krizo, je tu družina, ekipa… Oni poskrbijo, da me postavijo nazaj in takrat je vse na njih. Včasih delujejo lepe besede, včasih pa rabiš slišati tudi kaj grobega, da te malo skuri.

Imaš še veliko neizpolnjenih osebnih tekmovalnih ciljev, kar nekaj si jih namreč že dosegel?

Kar lep del želja in ciljev imam že v žepu, ampak štirje dosežki pa ostajajo med ultimativnimi željami - zmaga v svetovnem pokalu, na svetovnem prvenstvu in na Olimpijskih igrah, pa osvojiti globus v seštevku svetovnega pokala.

Naj le pridejo! Štartnina bo šla za nas invalide na vozičkih, oziroma za raziskave, ki bi nam lahko zelo pomagale.

Si ambasador globalnega dobrodelnega teka Wings for Life World Run. Kaj ti to pomeni?

Sigurno je to čast in z veseljem sem ambasador dogodka, ki ima za cilj nekaj kar bi zelo pomagalo meni in meni podobnim, ljudem, ki smo sedaj na invalidskih vozičkih zaradi poškodbe hrbtenjače. Poleg tega m je sodelovanje tudi odličen športni izziv, kjer se lahko borim z drugimi in sam s sabo, tudi na nesmučarskem terenu.

Koliko kilometrov si premagal lani in koliko si jih želiš letos?

Lani sem naredl 23 kilometrov v dobrih dveh urah, potem me je zasledovalno vozilo ujelo. Letos želim priti dlje. Če bo tridesetka, bom super zadovoljen, ampak bomo videli kakšni bodo pogoji.

Kako bi povabil tiste, ki se še niso prijavili, naj pohitijo in pridejo na ta tek?

Naj le pridejo! Štartnina bo šla za nas invalide na vozičkih, oziroma za raziskave, ki bi nam lahko zelo pomagale. Tako bodo naredili dobro delo za druge, poleg tega pa tudi zase, saj se bodo narekreirali. Pripravljenost sploh ni pomembna, ob vsem skupaj se bodo zelo zabavali.

Kaj pa bi sporočil tistim mladim, oziroma vsem, ki se znajdejo v situaciji v kakršni si bil tudi ti, preden si začel resno smučati? Naj se oprimejo športa, da bodo lažje nadaljevali z življenjem?

Predvsem bi si želel, da bi jih bilo čim manj! A usoda ne izbira in če je kdo, ki ne ve v kaj se usmeriti, naj pomisli na parasmučanje. Z veseljem bi na koga prenesel svoje znanje in izkušnje. Bi si na tekmah in treningih tudi želel imeti kakega cimra. Če jih smučanje ne pritegna, pa jim svetujem, da se usmerijo v katerikoli drugi parašport. Šport ti da nov zagon